INŠTRUKTORJI KANAZAWA DOJO MARIBOR
SHIHAN IVAN ČERIČ 8. DAN
je v Slovenskem in mednarodnem Karate-Do prizorišču že zelo dolgo aktivno prisoten. Borilni šport goji že čez 37 let. Z zelo natančnim in konstruktivnim pristopom je promoviral in vzgojil veliko odličnih športnikov. Evropske in svetovne medalje so njegov optimum potrdile.
Ivan Čerič, je v Karate-Do vpeljal sistem, ki zagotavlja uspeh in nas prepričal, da je poleg talenta pomembno delo in nenehno usposabljanje. Zelo malo je tako izkušenih inštruktorjev, vodij, trenerjev. Študentje – športniki so z njim prepotovali ves svet. Vadijo in tekmujejo v največjih svetovnih prestolnicah. In kar je najpomembnejše, domov nosijo medalje in zadovoljstvo.
Kdaj ste se odločili za treniranje karateja? Se še spominjate vaših prvih korakov v karateju?
Kot fizično šibkejši sem se v osnovni šoli soočal z večjimi in močnejšimi sošolci, zato sem si vedno želel trenirati eno izmed borilnih veščin, da bi se lahko ubranil. Najprej sem se vpisal k boksu. To sem treniral približno dva meseca. Zanimall me je tudi judo. Po končani osnovni šoli sem se vpisal v karate klub Branik v Mariboru. Tu sem naredil svoje prve korake v karateju. Takrat še nisem imel izoblikovanih ciljev, kaj pravzaprav želim doseči v karateju. Vedel sem le, da me neznansko zanima. No, v Mariboru sem treniral le približno dva meseca, saj sem se kmalu preselil na Jesenice. Tukaj sem bil prepuščen samemu sebi v množici mladih. Vpisal sem se v takrat novo nastali klub na Javorniku pri Jesenicah. Tukaj sem spoznal veliko novih ljudi. Vsak dan smo se dobivali in skupaj trenirali na prostem, največ ob reki Savi. Moji prvi trenerji so bili učenci mojstra Takashija iz Ljubljane. Kaj kmalu so me razpoznavali iz množice vpisanih, da se posebej zanimam za karate. Zato so me tudi jemali s seboj na treninge k mojstru Takashiju v Ljubljano in številne kraje na Gorenjskem. Na Jesenicah sem položil tudi prve šolske pasove pri Takashiju. Konec leta 1972 sem se vrnil v Maribor in se ponovno vpisal v matični klub Branik. Vendar sem spet kmalu odšel, tokrat na služenje vojaškega roka v enoto vojaške policije v Skopju. Tukaj sem podrobneje spoznal borilne veščine v smislu širine. Učili smo se judo, aikido, karate, jiu-jitsu. Ker sem bil nadarjen in ker sem že obvladal določene stvari iz borilnih veščin, sem moral učiti druge v sekciji za borilne veščine. To so bili moji prvi instruktorski koraki. V tem času sem se tudi udeležil prvenstva JLA v borilnih veščinah. Po prihodu iz vojske leta 1974 pa sem spet začel trenirati pri Braniku.
Kaj lahko poveste o začetkih kluba v Rušah? Klub Ruše je namreč kot vaš klub pomemben del vašega dela v karateju.
Takoj po prihodu iz vojske se je začela porajati ideja o ustanovitvi kluba v Rušah. Tako smo se leta 1975 jaz in še nekaj prijateljev zbrali in začeli redno trenirati karate. Z zelenim pasom sem ustanovil klub Ruše. Zanimanje je bilo veliko. Že ob prvem vpisu se je vpisalo približno 20 članov, kmalu pa je številka narastla na 60 do 70 članov, ki so redno trenirali. strokovno sem se povezal z mojstrom Takashijem, ki je bil moj vzor. Takashi je prihajal večkrat letno v Ruše vodit treninge in pri njem so se tudi polagali izpiti.
Kako pa ste po prihodu iz vojske v karateju napredovali vi sami?
Leta 1975 sem položil izpit za zeleni pas. Ker sem ustanovil klub v Rušah, sem čutil vedno večjo potrebo po inštruktorskem znanju. Udeleževal sem se seminarjev pri Takashihu in ostalih japonskih inštruktorjih, ki so takrat prihajali v Slovenijo. Poskušal sem se čimveč naučiti, odnesti čimveč znanja od vseh. Hkrati pa sem se tudi zavedal, da se moram trdneje navezati le na enega inštruktorja, saj je vsak pokazal stvari nekoliko po svoje. Še vedno je ostal moj glavni vzor mojster Takashi. V tistem času se je karate v Sloveniji bliskovito širil, začel se je razvijati tekmovalni sistem. Pojavilo se je pomanjkanje strokovno usposobljenih sodnikov, tako da sem se začel izobraževati tudi na tem področju. Kot nosilec modrega pasu sem se prvič udeležil sodniškega seminarja, kmalu pa tudi republiškega sodniškega seminarja. Nato sem začel soditi. Kljub tekmovalnim ambicijam sem postavil v ospredje inštruktorsko in sodniško delo. Po eni strani zato, ker me je to zanimalo, po drugi strani pa zato, ker sem na tekmovanjih moral tekmovati proti lastnim učencem, kar pa je bilo zelo neprijetno. Tako sem od leta 1987 naprej tekmoval le še za ekipo kluba. Leta 1979 sem položil izpit za mojstra 1. DAN. S tem sem po desetih letih dosegel prvi cilj v karateju. Lahko rečem, da je to moj prvi ippon, če gledam na moje delo v karateju z vidika borbe.
Kakšno spoznanje vam je prinesel ta vaš prvi ippon?
Ja, šele takrat sem se začel zavedati, kaj pomeni biti karateist. Sedaj velikokrat rečem, da šele ko postaneš mojster, začneš zares trenirati karate. Začutil sem odgovornost do učencev, do družbe in nenazadnje tudi do sebe.
Kaj pa je sledilo prvemu desetletju dela v karateju?
Sledilo je utrjevanje znanja, spoznavanje novih stvari v trenerskem in sodniškem delu. Iz leta v leto sem napredoval na sodniškem področju. Postal sem republiški sodnik, kasneje pa tudi državni zvezni sodnik v takratni Jugoslaviji. Še vedno sem tekmoval z ekipo na številnih mednarodnih tekmovanjih. Dosegali smo dobre rezultate, številna prva mesta, na primer v Ingolstadtu. Dobri smo bili tudi na republiškem in državnem nivoju. V čast si štejem četrto mesto ekipe Ruš v katah na državnem prvenstvu Jugoslavije. Do leta 1983 sem tesno sodeloval s “Senseiom” Takashijem (leta 1983 sem pri njem položil izpit za 2. DAN), ki pa se je zaradi takratne situacije v karateju začel umikati iz karateja. Osebno sem bil takrat pred zelo pomembno prelomnico – kam zdaj? Izgubil sem učitelja. Začel sem navezovati stike z inštruktorji iz Jugoslavije, preko gospoda Harnika pa sem prišel v stik s “Shihanom” Rikuto Kogo iz Švice. Obiskoval sem številne S.K.I. seminarje v Švici in Avstriji. Videl sem, da je S.K.I. karate dobro organiziran. Leta 1984 so nas povabili na evropsko S.K.I.F. prvenstvo v Zürichu, leto kasneje pa na svetovno prvenstvo v Düsseldorf. Trdno sem se odločil za nadaljevanje poti karateja v S.K.I.F.. Še vedno sem sodeloval s klubi v Sloveniji na tekmovalnem in sodniškem področju. Svoje izkušnje sem vključeval tudi v številne organizacijske funkcije v zvezah, klubih in na področju organiziranosti karate športa. Na lastno pobudo in na pobudo številnih sodelavcev ter na predlog “Shihana” Koge sem začel ustanavljati S.K.I.F. zvezo Jugoslavije, ki je bila uradno registrirana in priznana v svetovni S.K.I.F leta 1989. Med tem sem leta 1986 položil izpit za 3. DAN pri takratni komisiji Jugoslavije, ki sem ga leta 1988 potrdil v S.K.I.F.. Leta 1989 sem položil izpit za 4. DAN. V teh letih sem bil tudi uradno imenovan za glavnega inštruktorja S.K.I. Jugoslavije. Prejel sem mednarodne licence za izpraševalca za pasove, za sodnika in inštruktorja. Z reprezentanco S.K.I. Jugoslavije smo se udeležili tudi evropskega S.K.I.F. prvenstva v londonu leta 1990, leta kasneje pa svetovnega prvenstva v Mexico City. V tem desetletju sem ponovno dosegel sklop zadanih ciljev v karateju in lahko rečem, da je to moj drugi ippon.
Kako pa je na razvoj S.K.I. karateja vplivala osamosvojitev Slovenije?
To je bila zopet ena pomembna prelomnica. Treba je bilo ponovno organizirati S.K.I. zvezo na nivoju samostojne Slovenije. Preko evropske in svetovne S.K.I.F. smo dobili prosto pot, da smo to lahko storili. Ostal sem glavni inštruktor in ohranil približno enake mednarodne licence, kot sem jih pridobil v S.K.I. Jugoslavije. Začela so se intenzivna povezovanja z japonskimi inštruktorji iz S.K.I. federacije, najtesneje pa s “Shihanom” Kogo, ki prihaja v Slovenijo dvakrat letno. Preko njega smo navezali stik tudi s “Shihanom” Kawasoe. Leta 1995 pa mi je kot prvemu uspelo v Slovenijo pripeljati svetovnega učitelja “Kancho” Kanazawo, kar si štejem v posebno čast. To obdobje samostojne Slovenije je vrhunsko obdobje organiziranja S.K.I. zveze Slovenije – v mislih imam številne seminarje, sodniška in inštruktorska izobraževanja, treniranje tekmovalcev, udeleževanje in tudi organiziranje mednarodnih tekmovanj. Leta 1994 sem prvič v samostojni Sloveniji peljal S.K.I. reprezentanco na svetovno S.K.I.F. prvenstvo, čez tri leta pa na svetovno prvenstvo v Milano, kjer smo že dosegli prve zelo dobre rezultate. Leta 1998 smo se udeležili tudi dolgo pričakovanega evropskega S.K.I.F. prvenstva v Sheffieldu. V jeseni 1997 smo v tesnem sodelovanju s Portugalsko in Švico v okviru seminarju gostili tudi Nobuakija Kanazawo 4. DAN, sina vrhunskega “Kancho” Kanazawe 9. DAN.
Kaj si štejete za vaš največji dosežek v zadnjem desetletju?
Največji dosežek tega desetletja je ne samo to, da sem napredoval v stopnji pasu (leta 1995 sem namreč položil izpit za 5. DAN pri “Kancho” Kanazawi, ampak da so napredovali tudi moji učenci in inštruktorji S.K.I. klubov v Sloveniji. S ponosom lahko rečem, da imamo zelo veliko mojstrov in kar nekaj tudi mojstrov stopnje drugi, tretji in celo četrti DAN. Mislim, da sem zato zaslužen tudi jaz. V strokovnotehničnem smislu pa je vrh tega zadnjega obdobja ta, da smo letos že drugič gostili “Kancho” Kanazawo in končno, po večletnem trudu, tudi “shihan” Miuro. Mislim, da sem v 30 letih dela v karateju dosegel maksimalno, kar sem lahko do prehoda v naslednje tisočletje. Pa bom temu rekel moj tretji ippon v življenju v karateju.
Za konec še povejte, kakšna je vaša želja za prihajoče tisočletje.
Mislim, da so se vsem, ki delajo z mano, odprla mnoga vrata in da so me v času sodelovanja z mano spoznali tako kot karateista, kot strokovnjaka, pa tudi kot osebo. Upam, da bodo to spoznanje v prihodnje znali bolje izkoristiti v dobro nadaljnjega razvoja S.K.I. organizacije v Sloveniji. Imam še veliko ponuditi, treba je le znati to videti in razumeti.
ZAPISALA: Mateja BREZNIK, 2. DAN
** konec leta 1999 **